Zanima me več o homeopatiji in zdravilih

Temeljni principi homeopatskega zdravljenja

Prvi temeljni zakon je načelo podobnosti. Po tem načelu zdravilo, ki pri zdravem človeku povzroča določene simptome, zdravi bolezen, ki se kaže z enakimi ali zelo podobnimi simptomi. Zdravilo tako ne deluje proti bolezni, temveč z njo resonira in organizmu pomaga, da se nanjo ustrezno odzove.

Drugi temeljni zakon je načelo totalitete simptomov. To pomeni, da je za izbiro pravilnega homeopatskega zdravila odločilna celostna slika bolezni. Vsaka bolezen vpliva na človeka na več ravneh. Prisotne so spremembe na duševni oziroma mentalni ravni, spremembe v delovanju celotnega organizma, kot so raven energije, spanje, apetit, žeja, potenje in splošno počutje, ter spremembe na lokalni ravni, kjer se bolezen najbolj očitno izraža, na primer v obliki bolečin ali vnetij določenih organov.

Zato homeopatija razlikuje med boleznimi, ki so v uradni medicini opredeljene enako, vendar se pri različnih ljudeh kažejo zelo različno. Tako na primer dva otroka z vnetjem ušes ne potrebujeta nujno enakega zdravila. Eden ima lahko visoko vročino, škrlatno rdeče uho, je zelo žejen, razdražljiv in želi biti pri miru, drugi pa toži mile bolečine, nima vročine, noče piti in potrebuje nenehen telesni stik. Čeprav gre uradno za isto diagnozo, sta za homeopatijo to dve različni bolezenski sliki, ki zahtevata različno zdravljenje.

Iz tega načela sledi pomembna posledica, da je homeopatsko zdravljenje vedno individualno. Tudi kadar dva človeka zbolita zaradi istega vzroka, lahko razvijeta različno sliko bolezni in potrebujeta različno zdravilo.

Tretji temeljni zakon homeopatije je načelo minimalnih doz. Hahnemann je s sistematičnim preizkušanjem ugotovil, da se z redčenjem in stresanjem zdravilnih raztopin njihova zdravilna moč povečuje, hkrati pa se zmanjšujejo neželeni učinki. To je še posebej pomembno, saj so nekatere zdravilne rastline in snovi v nerazredčeni obliki lahko strupene. S postopkom, imenovanim dinamizacija, so homeopatska zdravila postala varna, brez stranskih učinkov, a hkrati globoko in učinkovito delujoča.

Zaradi tega se homeopatska zdravila lahko varno uporabljajo pri vseh starostnih skupinah, v nosečnosti in ob porodu, pri dojenčkih, otrocih, odraslih in starostnikih.

Znanstveni temelj homeopatije

Znanstveni temelj homeopatije predstavlja sistematično opazovanje učinkov homeopatskih zdravil na zdravih ljudeh. Ta postopek imenujemo homeopatski preskus. Skupina zdravih prostovoljcev več dni zapored in večkrat dnevno jemlje določeno homeopatsko zdravilo v izbrani potenci. Vodja preskusa natančno beleži vse spremembe in simptome, ki se pojavijo na mentalni, splošni in lokalni ravni.

Na ta način se oblikuje celostna slika delovanja posameznega zdravila. Kasneje se ta zdravila uporabljajo pri bolnih ljudeh. Kadar se totaliteta simptomov zdravila ujema s totaliteto simptomov bolezni in pride do ozdravitve, zdravilo dobi potrditev in svoje mesto v homeopatski literaturi.

Pionirji homeopatije so s tem načinom preskusili skoraj vse zdravilne snovi v naravi. Njihovo delo je izjemno tako po obsegu kot po natančnosti in mu homeopati še danes zaupajo. Sodobni homeopatski preskusi potrjujejo enake rezultate kot tisti izpred dveh stoletij. Homeopatija svoje znanje nadgrajuje, vendar preverjenih in temeljnih spoznanj ne zavrača. Prav to, da se njeni osnovni zakoni niso bistveno spreminjali, mnogi razumejo kot dokaz, da temelji na stabilnih naravnih zakonih.

Katere bolezni zdravi homeopatija

Homeopatija lahko zdravi skoraj vsa bolezenska stanja. Najboljše rezultate dosega pri boleznih, kjer še ni hujših strukturnih okvar organov ali organskih sistemov. To vključuje večino akutnih bolezni ter kronične bolezni v začetnih fazah, tudi takšne z izrazitejšim potekom. V teh primerih ima homeopatija možnost popolnega ozdravljenja.

Težje dostopne so kronične bolezni, ki trajajo zelo dolgo in pri katerih so organi že trajno strukturno spremenjeni, na primer rakava obolenja, srčno popuščanje, sladkorna bolezen tipa I, multipla skleroza ali napredovale oblike demence. V takih primerih homeopatija ne more obljubiti ozdravitve, lahko pa bistveno olajša težave in izboljša kakovost življenja.

Posebej dragocena je v terminalnih fazah bolezni. Umirajočim bolnikom lahko učinkovito lajša bolečine, trdovraten kašelj, kolcanje, prebavne težave ter huda psihična stanja, kot so strahovi, nemir in blodnje. S tem omogoča dostojanstven in miren konec življenja, ob polni zavesti in brez velikih doz agresivnih zdravil, ki pogosto zameglijo stik s seboj in bližnjimi.

Homeopatska zdravila

Vsa homeopatska zdravila, ki jih uporabljamo v našem Centru, so izdelana iz naravnih sestavin. Sintetičnih kemičnih spojin ne uporabljamo. Večina zdravil je rastlinskega in mineralnega izvora, nekaj jih izvira tudi iz živalskih in humanih snovi. Osnova za pripravo je matična tinktura, ki je izdelana iz izhodnih substanc po natančno določenih postopkih, zapisanih v homeopatskih farmakopejah. Iz te tinkture se nato s potenciranjem pripravijo zdravila različnih jakosti.

Kaj je potenciranje?

Potenciranje je postopek sistematičnega redčenja in stresanja homeopatske raztopine. Potenca C1 nastane tako, da eno enoto matične tinkture razredčimo v 99 enotah topila, običajno vode ali alkohola, in raztopino močno pretresemo. Potenco C2 dobimo, ko eno enoto potence C1 ponovno razredčimo v 99 enotah topila in jo znova močno pretresemo. Postopek se ponavlja in tako nastajajo višje potence.

Pri potencah D je postopek enak, le da se ena enota raztopine razredči v devetih enotah topila. Potence nad C12 ali D24 so z vidika klasične fizikalne kemije zgolj topilo. Z biološkega vidika pa gre za učinkovine, ki so sposobne vplivati na zdravstveno stanje vseh živih organizmov. V našem Centru najpogosteje uporabljamo potence C30, C200, C1000 in C10000.

Zakaj potenciranje?

Kako delujejo homeopatska zdravila?

Natančen mehanizem delovanja homeopatskih zdravil ni dokončno znan. Homeopatija je na osnovi dolgoletnega opazovanja razvila razlago, ki temelji na primerjavi procesov v bolezni in procesov, ki jih sproži zdravilo v zdravem organizmu.

Pravilno izbrano homeopatsko zdravilo lahko v zdravem telesu povzroči spremembe, podobne tistim, ki jih povzroča bolezen v obolelem telesu. Bolezen in zdravilo si tako delita skupno bistvo oziroma energijo. Ko organizem bolezni ne prepozna jasno, se z njo težko učinkovito spopade. Homeopatsko zdravilo obrambnim procesom pomaga, da bolezen jasneje zaznajo, kar omogoči boljšo in hitrejšo organizacijo obrambnih sil. Tako telo bolezen premaga z manj stranske škode.

Homeopatija ni usmerjena v uničevanje virusov, bakterij ali drugih zunanjih dejavnikov, temveč v krepitev človekovih lastnih obrambnih sposobnosti. V središče zdravljenja vedno postavlja konkretnega človeka.