Homeopatija in krščanstvo
Vsake toliko v javnosti zaokroži mnenje posameznikov, da je homeopatija povezana z okultnim. V prispevku razložimo, da ni tako.

Odgovor na pogovor o homeopatiji in izjave kolegice Emílie Vlčkove, ki jih je povedala v oddaji Srečanja, 20. 10. 2026, na Radiu Ognjišče, ki jo je vodila gospa Marjana Debevec.
Za oddajo s kolegico Vlčkovo sem izvedel od nekaterih mojih pacientov, ki so se po poslušanju oddaje zelo vznemirili in me zasuli z vprašanji. Kar težko jih je bilo pomiriti. Zato sem oddajo tudi sam natančno pogledal. Tek oddaje je zelo preprost in ves čas ostaja na ravni osebnega pričevanja kolegice, ki o temi, o kateri sicer navidezno zelo kompetentno pripoveduje, pravzaprav zelo malo ve. Zaradi šibkega osnovnega znanja pa je napletla veliko izpeljav, ki s homeopatijo nimajo nobene zveze in jo povsem po krivici resno obtožuje diaboličnega učinkovanja. Obtožba je huda in terja zagovor oziroma odgovor. Povsem naivno bom ostal pri sodbi, da je njeno neutemeljeno in nepošteno sklepanje posledica nepoznavanja in neznanja, zato bom v sledečem prispevku pisal o znanju in poznavanju.
1. Vlčkova trdi, da je princip zdravljenja podobnega s podobnim v osnovi enak posnemovalni magiji.
Ker sam in verjetno še marsikdo ne ve, kakšna naj bi bila posnemovalna magija, sem najprej na spletu poiskal odgovor na to. Tam najdemo nazoren primer vudu lutk iz pop kulture. Te lutke nekdo prebada z iglami in verjame, da bo s tem škodil (povzročal bolečine) ljudem, ki jih te lutke predstavljajo. To pomeni, da se izvaja nek obred preklinjanja na objektu, da bi škodoval subjektu.
Načelo zdravljenja podobnega s podobnim (similia similibus) v medicini pa deluje popolnoma drugače. Zamisel je stara toliko kot medicina sama (njene različice najdemo v zapisih iz starega Egipta, antične Grčije in Rima, skozi srednji vek vse do 18. stoletja, ko so bili postavljeni temelji homeopatije). Načelo je na videz paradoksalno, saj pravi, da lahko drisko zdravimo s sredstvi, ki povzročajo drisko, srbečico s sredstvi, ki povzročajo srbečico, in vročino s sredstvi, ki povzročajo vročino.
Razložimo ta paradoks s konkretnim primerom:
Pogosto se razpravlja o tem, ali je takrat, ko nam je vroče, bolje piti vroč čaj ali ledeno vodo. Praktično razmišljujoč človek nima dileme: mrzla voda nas bo ohladila in odžejala in problem bo rešen. To je načelo konvencionalnega (prevladujočega oz. običajnega) pristopa v medicini, ki mu pravimo tudi contraria contrariis. Zdravljenje temelji na nasprotnem učinku: pregreto telo hladimo.
Človek, ki razmišlja nekoliko širše, pa se vpraša drugače: Kaj je ta človek delal, da se je pregrel? Zakaj se ni prej umaknil s sonca? Če se bo zdaj odžejal z mrzlim pivom, se bo sicer ohladil, vendar si lahko podhladi žrelo, oslabi lokalni imunski sistem in zato kmalu zboli za virozo ali angino. Zelo verjetno pa je tudi, da bo po pivu še naprej izčrpaval organizem z delom v preveliki vročini.
Zato bi mu raje ponudil vroč čaj. Ta mu bo sprva sicer še poslabšal počutje in povzročil še močnejše znojenje, vendar se bo tako na naraven in neškodljiv način ohladil. Poleg tega je manj verjetno, da bo še naprej vztrajal pri nezdravi izpostavljenosti vročini. Umaknil se bo v senco in počival. Z uporabo načela similia similibus smo spodbudili tiste mehanizme v organizmu, ki si prizadevajo ohranjati njegovo ravnovesje. Čeprav ni ravno prijetno na začetku, praviloma dosega trajnejše rezultate na zelo neškodljiv način.
Zdaj lažje razumemo, kako se to načelo lahko uporablja tudi pri kompleksnejših primerih. Če ima nekdo infekcijsko drisko in prejme majhno količino zelišča, ki pri zdravem človeku povzroča drisko, bomo drisko okrepili, pomagali organizmu iztrebiti povzročitelja težav in obenem spodbudili imunski sistem, da se zoperstavi izgubljanju tekočine in elektrolitov zaradi driske. Podobno lahko ustrezno stimuliran imunski sistem sam opravi s srbečico, vnetji oz. bolečinami in še marsičim.
Medicina torej od nekdaj pozna dva temeljna načela zdravljenja: contraria contrariis in similia similibus. Ne moremo trditi, da je eno načelo samo po sebi boljše od drugega. Uporaba enega ali drugega je v posameznih konkretnih primerih lahko bodisi koristna bodisi škodljiva. Zato je trezna presoja dobrega zdravnika tukaj bistvena. Bolnik, ki je močno pregret in dehidriran, potrebuje takojšnje hlajenje, hidracijo in nadomeščanje elektrolitov, tudi za ceno morebitnih kasnejših posledic takšnega postopanja. Tisti, ki ni tako prizadet in ima ohranjene kompenzacijske mehanizme, pa bo dolgoročno bolj zdrav, če dobi za piti vročo tekočino.
Ko vse to razumemo, se primerjava homeopatije z belo magijo zaradi načela similia similibus zdi milo rečeno smešna.
2. Zgrešenost osnovnega sklepa: » Če je nekaj tako razredčeno, da ni več nič materialnega v njem, a ima učinke oz. deluje, potem deluje samo zato, ker so tam duhovne sile.«
V zvezi s tem je treba najprej pojasniti princip minimalnih doz, ki je v homeopatiji izredno pomemben.
Vrnimo se k zgornjim primerom. Hitro spoznamo, da moramo biti izredno previdni, če želimo bolnike zdraviti po načelu similia similibus. Če bomo pregretega delavca pretirano greli z vročim čajem, mu lahko navsezadnje tudi škodimo. Še bolj nas skrbi dajanje zelišč z odvajalnim učinkom bolnikom z drisko ali dodatno draženje srbečice kože z listi paradižnika in fižola.
Vidimo, da moramo pri tovrstnem zdravljenju nujno iskati čim nižji odmerek zdravila, ki bo obenem dovolj spodbuden, da bo opravil svoj namen, in dovolj majhen, da ne bomo ogrozili bolnika.
To je hitro doumel tudi nemški zdravnik dr. Samuel Hahnemann, utemeljitelj homeopatije. Kot široko izobražen znanstvenik iz obdobja razsvetljenstva se je odločil primerne razredčine poiskati s preskušanjem. Sistematično je redčil in pretresal osnovne tinkture zdravil, ki jih je predpisoval, ter spremljal njihove učinke na bolnikih.
Na svoje veliko začudenje je po lastnih opažanjih vedno znova ugotavljal, da višje razredčine zdravil na bolnike delujejo enostavno bolje. Bolj ko so bila zdravila pretresena in razredčena (višja ko je bila tako imenovana homeopatska potenca), manj začetnih reakcij oziroma stranskih učinkov je opažal. Predvsem pa je opazil, da takšne razredčine bolje spodbujajo pozitivne spremembe: zdravila delujejo hitreje, dosežejo večje izboljšanje in učinkujejo dlje časa, zato je treba odmerke z višanjem potence ponavljati vse redkeje.
Postopek sistematičnega tresenja in potenciranja je poimenoval dinamiziranje, saj je verjel, da s tem okrepi oziroma dinamizira neko esenco v izvorni snovi, ki je sposobna pozitivno spodbuditi bolnikov imunski sistem.
Ker takrat koncepta imunskega sistema še niso poznali v današnjem pomenu, je za to, kar je razumel kot notranjo moč organizma, ki se bori proti boleznim, uporabljal izraze, kot so »Lebenskraft«, »Dynamis«, »Lebens-Energie« in podobne. Pri nas smo to izrazje prevedli kot »življenjska sila«. Čeprav lahko ti izrazi današnjemu bralcu zvenijo ezoterično, novodobno ali kako drugače na meji okultnega, v osnovi niso bili mišljeni tako. Hahnemann je zgolj iskal izraz za tisti inteligentni sistem v vsakem živem organizmu, ki si prizadeva ohranjati organizem pri življenju in se v njem bori proti bolezni.
Homeopatom nikoli ni nerodno priznati, da natančnega mehanizma, kako se to dogaja, ne poznamo. A v ozadju je zagotovo nek naravni zakon. To je znanstveno dejstvo. Kadarkoli predisponiran organizem prejme nematerialno visoko potenco homeopatskega zdravila, se v njem začnejo dogajati spremembe v zdravju. V praksi smo ta pojav potrdili in opazili že gotovo več kot milijardokrat. Na njem temelji celoten sistem homeopatije, s katerim se po oceni zdravi več kot 200 milijonov ljudi na svetu. Njegove učinke vidimo, vemo, da obstaja, vendar smo v obdobju, ko znanost še ni razvila instrumentov, ki bi nam omogočali ta dogajanja zaznati in izmeriti. Do tega moramo še priti. Podobno sta Galileo in Kepler z veliko gotovostjo doumela, da Zemlja ni v središču vesolja, čeprav tega še nista mogla dokazati. Miniti je moralo še približno 200 let, preden je Newton lahko to dokončno in nedvoumno znanstveno dokazal s pomočjo izpopolnjenih instrumentov in genialne matematike.
Ali lahko torej učinke, ki jih za zdaj ne znamo zadovoljivo razložiti, kar samodejno pripišemo delovanju duhovnih sil? Nikakor. Če nekega pojava še ne znamo pojasniti, to še ne pomeni, da je nadnaraven, da so v ozadju duhovne sile, o tem sklepati in se izrekati po lastnem občutku. Neznano še ne pomeni nadnaravno. Zato tudi dejstva, da je nekaj močno razredčeno, pa vendar učinkuje, samo po sebi ne moremo uporabiti kot dokaz, da so v ozadju morebitni učinki (zle) duhovne sile.

3. Koncept »življenjske sile« ni ezoteričen
Zgoraj smo zapisali, da bi življenjsko silo lahko enačili z imunskim sistemom, vendar je ta primerjava še vedno preskopa. Življenjska sila je nekaj globljega. Je tista inteligenca v vseh živih bitjih, ki si prizadeva ohranjati nas pri življenju in zdravju ter ob smrti naposled izgubi zadnjo bitko. In kar je najpomembneje: ni duhovne narave in je ne moremo enačiti s človekovo dušo in duhom niti je povezovati z njima, čeprav je v osnovi gotovo nematerialna. Lastna je vsem živim bitjem, tudi rastlinam.
Potem je povsem logično, da jo lahko okrepimo s primerno izbranim homeopatskim zdravilom, ki je prav tako nematerialen substrat. Koncept življenjske sile je torej induktivni sklep, ki temelji na logiki opaženega dogajanja. Pravzaprav nima ničesar neposredno skupnega s čimerkoli duhovnim. Ustvarjena je od Transcendence, je nematerialna, a ni duhovna, očitno pa deluje v polju informacij. Na podlagi informacij se odziva in usmerja organizem. Neposredni učinek homeopatskih zdravil bomo nekoč najbrž našli prav tu.
Bralcu se opravičujem za nekoliko zahtevnejše branje, vendar menim, da je bilo vredno truda. Zdaj nam je namreč gotovo že povsem jasno, da temeljni principi homeopatije v osnovi nimajo ničesar skupnega z duhovnim zdravljenjem, vero, verskimi nazori, gnosticizmom, prostozidarstvom in podobnim. Preprosto sledijo nedvoumnim rezultatom rigoroznega znanstvenega eksperimenta, ki je odkril sicer vztrajno izmuzljivi, a vendar nesporni naravni zakon – snovi, ki so razredčene in pretresene po homeopatski metodi, vedno sprožijo zdravstveni odziv kakršnegakoli predisponiranega živega organizma.
Razložiti moramo še eno stvar. Zakaj je pomembno, da smo zapisali predisponiranega? Vsak posameznik se namreč ne odziva na vsako homeopatsko vzpodbudo. Podobno, kot je vsak posameznik predisponiran za razvoj samo nekaterih bolezni in ne vseh mogočih, ki obstajajo, se tudi njegov organizem odzove samo na določene homeopatske substance. Zato se preskusi homeopatskih zdravil, kjer testiramo njihove učinke na zdravih ljudeh in tako spoznavamo simptomatiko, ki jo sprožajo in po principu similia similibus tudi zdravijo, vedno izvajajo na veliki skupini prostovoljcev. Nekateri namreč razvijejo simptome, drugi ne. A človek, ki je zbolel s specifično simptomatiko, je očitno predisponiran zanjo in bo zato ustrezno izbrano homeopatsko zdravilo, ki esenco prisotne simptomatike dobro pokriva, zagotovo spodbudilo prave reakcije zdravljenja.
Glede na pojasnila kolegice Vlčkove v omenjeni oddaji sklepam, da je bila ob prebiranju Hahnemannovega temeljnega dela Organon umetnosti zdravljenja gotovo precej površna oziroma snovi ni dovolj poglobljeno razumela. Delo je treba brati z razumevanjem, kot smo ga predstavili zgoraj, Hahnemannove besede in spoznanja pa razlagati tudi v duhu razmišljanja ljudi tistega časa.

4. Klasična homeopatija in različne veje sodobne »homeopatije«
Začnimo ta odstavek neposredno in brez olepševanja. Kot sem omenil, iz odgovorov dr. Vlčkove žal veje njeno zelo slabo poznavanje homeopatije kot vede nasploh. V njih je cela vrsta homeopatskih »cvetk«. Vidi se, da nima praktičnih kliničnih izkušenj s homeopatijo in da je bilo njeno homeopatsko delo omejeno na nekaj bolj ali manj po(ne)srečenih posredovanj pri lastnih otrocih. Za resno klinično homeopatsko delo bi morala svoje šibko znanje precej poglobiti. Vendar moramo biti pošteni in ji ne pripisovati izključne individualne odgovornosti za odpor do intelektualnega naprezanja. Problem je tudi sistemski.
Sodobna homeopatija v zahodnem svetu je namreč močno zašla s poti klasičnega učenja, ki smo ga spoznali v prejšnjem delu prispevka. Namesto vztrajnega in na trenutke napornega študija obsežne materie medike (tj. poznavanja ogromnega števila razpoložljivih homeopatskih zdravil) in teorije vodenja homeopatskega zdravljenja sodobni pristopi iščejo lagodnejše bližnjice.
Tudi sodobna »homeopatija« ni imuna na kapitalske interese, vdor različnih ideologij in navsezadnje bolj ali manj škodljivih religioznih praks. Vsa ta so v nasprotju s temeljnim učenjem homeopatije, zato jih sam ne imenujem homeopatija in jih vztrajno zapisujem v navednicah. Tako so se pojavila kompozitna »zdravila«, ki v eni kroglici vsebujejo potence večih različnih homeopatskih zdravil, nova »zdravila« iz bizarnih materialov (npr. iz berlinskega zidu), takšne in drugačne naprave, ki na nikomur znan način izdelajo homeopatsko zdravilo, pa radiestezijska nihala, ki naj bi pomagala določiti pravi izbor zdravila, in še mnoge vrste drugih pristopiv, ki si jih lahko izmisli bolj ali manj skrenjen um in jih brez težav poimenujemo neumnosti. V tem supermarketu ponudbe sodobne »homeopatije« boste našli marsikaj. V klasičnem homeopatskem učenju izobražen in izkušen homeopat jih pozna in jim kot takim ne pripisuje nobene veljave, kolegica pa se nanje vztrajno sklicuje.
Žal je homeopatija tudi izrinjena tako iz akademskih krogov kot iz sistema strogih državnih regulacij. Na trgu zato vlada »divji zahod«, ki gotovo škodi, mi pa nimamo homeopatskega telesa, ki bi udarilo po mizi in reklo: »Te bedarije niso homeopatija! Če uporabljate na nek način dinamizirane preparate, jih ne smete imenovati homeopatska zdravila!« Vse, kar lahko storimo, je da ljudi obveščamo in ozaveščamo. Naj ta prispevek služi tudi temu namenu.
5. Izdelava homeopatskih zdravil je standardiziran farmacevtski postopek brez čaranja nad njimi
Tradicionalna homeopatska zdravila izdelujejo resna podjetja po reguliranem postopku in pod nadzorom. Postopek izdelave je natančno določen: predpisano je, kako morajo biti zdravila izdelana, iz katerih delov rastlin, kako morajo biti snovi odtehtane, triturirane oziroma macerirane in kako dinamizirane. Potenciranje poteka ročno ali strojno, zdravila pa se nato shranjujejo v obliki saharoznih kroglic. Z njimi se ne izvajajo nobeni drugi postopki.
Vsi registrirani izdelovalci homeopatskih zdravil so podvrženi nadzoru, zato je verjetnost, da bi kdo nad temi zdravili izvajal magijske obrede, enaka verjetnosti, da bi to počel nad aspirini. Kako naj bi sicer v ta zdravila vstopile zle sile, pa sam ne vem. Potenciranje je sistematično redčenje in pretresanje in nič drugega. Brez magije ni magije.

6. Je možno s homeopatijo poslabšati zdravstveno stanje?
Odgovor bo morda koga presenetil. Da, mogoče je, o tem piše že Hahnemann v Organonu v paragrafih 249 in 250. Napačno prakticirana homeopatija lahko poslabša človekovo telesno in mentalno-emocionalno stanje. Če zdravnik homeopat sistematično dela napake oziroma dosledno ne sledi doktrini, lahko svoje paciente pusti v slabšem stanju, kot jih je sprejel.
Zdravniki homeopati svoja zdravila vedno predpisujemo s »tresočo roko«. Dolgo preučujemo, katero zdravilo izbrati, katero potenco uporabiti, kako dolgo naj pacient zdravilo jemlje in na kakšen način. S svojimi pacienti smo tudi v stalnem stiku, saj jim naročimo, naj se nam takoj javijo, če se začne dogajati kaj neugodnega. Posamezne napake niso nikoli usodne, v doktrini poznamo načine, kako jih hitro popraviti. Kdor pa dela napako za napako, lahko zdravje svojih pacientov dolgoročno tudi poslabša.
Napačno izbrano zdravilo, napačna potenca ali predolgo jemanje lahko pacienta pripeljejo tudi do psihiatričnih stanj, v katerih v strahu vidi demone oziroma doživlja spremembe, kakršne je dr. Vlčkova opazovala pri svojih otrocih. Rekli smo že, da homeopatija odpušča posamezne napake. Ko v takšnih primerih jemanje zdravila ukinemo, se stanje hitro umiri. Če pa bi z neodgovornim predpisovanjem zdravil nadaljevali, bi lahko zadeve postale precej bolj neprijetne. Naj znova poudarim, to niso demonske sile, temveč posledica slabe homeopatske prakse. Tako preprosto je mogoče to razložiti.
Bralec je doslej bržkone spoznal, da za homeopatijo stoji resna znanost in da so homeopatska zdravila izredno potentna. En odmerek prave potence pravega zdravila lahko pozdravi tudi najbolj trdovratno bolezen. In kar ima takšno moč, ima tudi možnost destrukcije, če je nepravilno uporabljeno. Tudi to je naravni zakon. Z jedrskim razpadom lahko električno napajamo polovico države, lahko pa to isto polovico tudi uničimo. Treba je znati upravljati s takšno močjo, pa se vse odvija varno in prav.
Zato naj na koncu bralca spodbudim: poiščite zdravnika homeopata, ko vas obišče bolezen, in mu prepustite zdravljenje. Če je dobro utemeljen v klasičnem homeopatskem učenju, če se naivno ne spušča v sodobne »homeopatske« pristope, če živi pošteno in je spoštovan v krogih, ki so vam blizu, potem se nimate česa bati.
7. »Homeopatija je božja medicina,« je rekel pokojni kolega, zdravnik Tomaž Hribernik.
In prav je imel. Ko ponovno razmislimo o tem, zakaj v vroči Turčiji poleti vztrajno pijejo topel čaj, nam da misliti. Medicina, ki v organizmu vzpodbuja tiste procese, s katerimi se organizem že sam po sebi bori proti bolezni, a je pri tem pogosto premalo učinkovit, sodeluje z naravo in ni tujek v dogajanju. Zato je homeopatski proces zdravljenja na začetku sicer zahteven in lahko tudi neprijeten, a s pravim odmerjanjem zdravil nikoli nevaren in predvsem v svojem nadaljnjem poteku nežen, neagresiven in temeljit. Dologoročni učinki pa so vedno trajni. Simptomatike ne pometa pod preprogo, ampak jo izzdravlja v temelju od znotraj. Ker samo sodeluje s tem, kar organizem naravno je in ima, človeka ne more preustvariti v nekaj drugega, kot je. Vedno ga dela samo vse bolj zdravega in svobodnega, takšnega, kot si ga je zamislil Bog.
Tako intuitivno čuti mnogo ljudi, ki razmišljajo o homeopatiji. Ne sme pa biti vse v občutjih, potrebujemo tudi razum in trezen premislek. Zato večino naših pacientov predstavljajo zelo izobraženi, pozitivno zahtevni in razmišljujoči ljudje. Pri meni pa se zdravi tudi mnogo posvečenih oseb in z veseljem delam z njimi. Eden od njih je bil sprva tudi precej skeptičen in mi je predlagal, da blagoslovi vsa moja homeopatska zdravila. Z veseljem sem privolil in ob naslednjem obisku je prinesel s sabo poseben, zelo star obrednik. Rekel je, da je ta predkoncilski obrednik precej bolj konkreten in blagoslov je začel takole: »Zarotim te, ti snov … da ne smeš škodovati človeku …« in potem končal s precej blagoslovljene vode. Zdravila so enako učinkovala tako pred blagoslovom kot njem.
Tu velja omeniti še pomembno delo slovenske etnologinje dr. Nine Židov, ki je v članku, dostopnem tukaj, raziskovala, koliko duhovnikov se je v preteklosti ukvarjalo in zdravilo s homeopatijo na Slovenskem pred drugo svetovno vojno. Dokumentirano jih je našla vsaj petdeset.

8. Poglejmo še v Vatikan
V preteklosti so največje javno zdravstvene izzive predstavljale hude epidemije z visoko obolevnostjo in smrtostjo. Homeopatija je imela pri zdravljenju le-teh izredne uspehe in to je bil tudi največji razlog, da se je med ljudmi hitro »prijela« in razširila. Posebno huda je bila epidemija kolere, ki je v tridesetih letih 19. stoletja pustošila po Evropi. Običajna smrtnost ljudi v bolnišnicah je bila od 30-50%, pri pacientih, ki so jih zdravili zdravniki homeopati, pa 7-10%. Impresivno, a zakaj pišem o tem?
Homeopatski uspehi pri zdravljenju kolere v Rimu so pritegnili pozornost papeža Gregorja XVI, ki je l. 1841 povabil homeopatskega zdravnika dr. Wahleja, naj mu razloži tovrstno zdravljenje. Po tem pogovoru je papež dovolil uporabo homeopatije v Vatikanu, rimska skupnost jezuitov, ki je bržkone tudi tedaj nekaj vedela o razločevanju duhov, pa je istega zdravnika zaposlila kot zdravnika svoje skupnosti. Zatem so se mnogi duhovniki po celem svetu priučili homeopatije in z njo zdravili vernike. To je jezilo konvencionalne zdravnike, češ da se vtikajo v njihovo delo. Zadeva je prišla do Vatikana, zato je papež Pij IX v letu 1852 izdal posebno bulo, ki je duhovnikom v primerih, ko ni bilo zdravnika in potreba urgentna, dovolil zdraviti s homeopatskimi zdravili. Od časov Gregorja XVI je bila homeopatija v Rimu in Vatikanu stalno prisotna, poleg omenjenih dveh papežev pa so jo podpirali ali se z njo zdravili tudi papež Leon XIII, Pij XII, Pavel VI in Janez Pavel II. Peter Seewald v knjigi Portret od blizu navaja, da se je tudi Benedikt XVI. osebno zdravil homeopatsko. Uspešno homeopatsko zdravljenje napredujočega vnetja sapnika Leona XIII. je še posebno dobro poznano in opisano. Vprašanje je, ali bi brez homeopatije lahko postal eden največjih papežev v zgodovini, ali bi ga bolezen že prej onesposobila. O homeopatiji v Vatikanu si lahko na spletu več preberemo na tej in tudi tej povezavi.
9. O temeljnih duhovnih stvareh se izrekajo institucije in ne posamezniki
Ker se homeopatija vztrajno izmika običajni paradigmi sodobnega znanstvenega raziskovanja in ker se v imenu »homeopatije« lahko prakticira vse vrste novodobnih neumnosti in tudi škodljivih praks, ni presenetljivo, da med verniki vedno znova najdemo zaskrbljene posameznike, ki se ne potrudijo dovolj, da bi se objektivno in temeljito informirali, preden začnejo soditi to prakso zdravljenja. Nekaj intelektualnega napora je seveda potrebnega, najprej da poiščemo kvalitetne informacije in potem, da jih ustrezno razumemo. Upam, da bo tudi ta članek ljudem pomagal pri tem. Kakorkoli, ti slabo informirani posamezniki pogosto začnejo širiti svoje neosnovane sklepe in jih lahko najdemo med laiki in kleriki. A njihova mnenja o tej temi je treba obravnavati kot njihova osebna stališča, ne pa kot cerkveni nauk.
10. Kaj pa pravi uradni cerkveni nauk?
Na spletni strani poljskega združenja za klinično homeopatijo sem našel zelo kvaliteten zapis dominikanskega duhovnika, zdravnika in filozofa Jacka Marie Norkowskega. Le-ta je član poljskega združenja homeopatskih zdravnikov, ki je se je s tem vprašanjem nekoč obrnilo kar na samega papeža Janeza Pavla II. V nadaljevanju navajam odgovor, ki so ga prejeli iz Vatikana, iz poljščine pa ga je prevedla umetna inteligenca.
Spoštovani gospod,
v zadnjih dneh mi je njegova svetost Janez Pavel II. izročil nekaj pisem, ki so že dolgo ležala na njegovi pisalni mizi. Med njimi je bilo tudi Vaše pismo iz marca letos. Prosil me je, naj Vam odgovorim v njegovem imenu. To z veseljem storim.
V odgovor na Vaše vprašanje je treba povedati, da mi, kolikor mi je znano, ne obstaja noben dokument cerkvenega učiteljstva, ki bi obravnaval izključno homeopatijo. Pred kratkim je izšel dokument Papeškega sveta za kulturo in Papeškega sveta za medverski dialog z naslovom Jezus Kristus, nosilec vode življenja: krščanski premislek o novodobništvu (New Age), ki obravnava tudi naravno zdravljenje, vključno s homeopatijo. Vendar je tema obravnavana z vidika ideologije New Age, zato se zdi, da je ton dokumenta do nje negativen.
Na splošno Katoliška cerkev ne prepoveduje uporabe homeopatije pri zdravljenju, če ta ni povezana z magijo ali sprejemanjem idej vzhodnih religij, zlasti budizma. Cerkev pa svari pred takšno uporabo naravnih metod zdravljenja, ki bi zavračala znanstvene metode in zaradi katere bi se bolnik, denimo zaradi zaupanja v energoterapevte, odpovedal bolnišničnemu zdravljenju, ki bi bilo v določeni fazi razvoja bolezni nujno potrebno.
Obstaja tudi bogato izročilo uporabe naravnih zdravil, ki se je ohranilo zlasti v samostanih redovnih skupnosti in v mlajših redovnih ustanovah, ki pomagajo bolnim ljudem, kot so na primer usmiljeni bratje. Zdi se torej, da nič ne ovira uporabe homeopatskih zdravil, vendar vedno pod pogojem, da je najpomembnejše bolnikovo zdravje in da mu zdravnik ne sme škodovati niti z opuščanjem tistega, kar mu razvoj medicinske znanosti ponuja kot učinkovito sredstvo za pomoč.
Sveti oče se Vam zahvaljuje za lepe želje. Tudi sam Vam jih vrača ter Vas in Vaše paciente izroča Božji dobroti. Prosi za vse potrebne milosti in blagoslov.
S spoštovanjem,
duhovnik Paweł Ptasznik
Poljski oddelek Državnega tajništva (Svetega sedeža)
Menim, da je ta dokument lahko dober zaključek tega obsežnega pregleda problematike. Previdnost je potrebna, saj so nekatere novodobne smeri »homeopatije« lahko povezane s spornimi verskimi praksami, a homeopatija sama po sebi ni taka in je zato Cerkev ne prepoveduje.
Kateri bo najboljši pristop k zdravljenju, je treba vsakič skrbno pretehtati in ne opustiti najbolj primernega zdravljenja. Saj se še spomnimo iz začetka, kajne? Kritično pregrete nedvomno hladimo, tiste manj prizadete pa lahko obravnavamo bolj trajnostno. Tako sem presodil tudi pred nekaj dnevi, ko mi je sofaranka potožila za res hudimi bolečinami v križu, ki jih je imela že dva tedna in se sploh niso popravljale. Intenzivna analgetična terapija ni dosti pomagala, sprožila pa ji je hude bolečine v želodcu in dvanajsterniku, zato jih je opustila. Homeopatsko zdravilo jo je postavilo na noge v treh dneh brez vsakih stranskih učinkov.

11. Sklep
Iz vsega povedanega sledi, da ni primerno, da v javnosti o homeopatiji odločno sodimo, če je ne poznamo dovolj dobro. Še manj je primerno, da si mnenje o tako kompleksni metodi zdravljenja ustvarimo zgolj na podlagi nekaj lastnih izkušenj pri zdravljenju svojih otrok, nato pa neuspehe brez tehtne argumentacije samovoljno pripisujemo magiji, delovanju hudih duhov ali drugim nadnaravnim silam.
Za resno presojo homeopatije so potrebni poglobljeno poznavanje klasičnega homeopatskega učenja, razumevanje njegove zgodovine in načel ter dovolj izkušenj, da lahko posamezne primere obravnavamo v širšem kontekstu. Dr. Vlčkova bi morala pred javnim izrekanjem tako odločnih sodb svoje znanje temeljito poglobiti in preveriti, ali njeni sklepi res izhajajo iz tega, kar je mogoče utemeljiti, ali pa gre zgolj za njeno osebno razlago dogodkov.
Še posebej neodgovorno je, da se nepojasnjene pojave brez tehtnih dokazov pripisuje magiji in hudim duhovom. Če nečesa ne razumemo, to še ne pomeni, da je nadnaravno. Prav tako neuspeh pri zdravljenju sam po sebi ne dokazuje delovanja zlih sil. Takšne razlage ne prispevajo k širšemu razumevanju, temveč v javnosti ustvarjajo strah, nemir, prepir, neslogo in nezaupanje ter po nepotrebnem vznemirjajo ljudi, ki iščejo pomoč. Homeopatija ima mnogo dobrih odgovorov za zdravstvene težave, ki jih lahko reši bolje in bolj trajno kot konvencionalna medicina. Paradigma contraria contrariis ima svoje meje, zato je človeško in prav, da ljudje iščejo tudi homeopatsko pomoč.
O homeopatiji je seveda mogoče in potrebno razpravljati, tudi kritično. Toda kritika mora temeljiti na poznavanju obravnavane metode, tehtnih argumentih in poštenem razlikovanju med lastnimi izkušnjami, osebnimi prepričanji in utemeljenimi sklepi. Javna beseda namreč prinaša tudi odgovornost za posledice, ki jih imajo izjave na druge ljudi. Odgovornost pa ne leži samo na tistem, ki takšne trditve izreka, temveč tudi na radiu, ki takšne pogovore pripravlja in jih objavlja kot verodostojne, ne da bi preveril strokovno utemeljenost izrečenega.
Jošt Klemenc, zdravnik homeopat
Homeopatija je premalo deležna objav uspešnih zdravljenj, kot tudi ni deležna poglobljene presoje njene uporabe. Stroka ji je naklonjena v mnogih državah Evrope in pacienti so veseli njenih učinkov. Očitno mora v javnost priti kakšna izkrivljena informacija, da se s tem vzpodbudi strokovnjake, da o temi spregovorijo poglobljeno. Vse čestitke dr. Joštu Klemencu za poglobljeno, strokovno in objektivno predstavitev homeopatije. Franc Rozman